išči po strani:
A+
prijavaregistriraj se A-
 
Glavna izbira
Vsebina
Kdo je na strani?
7 uporabniki/ov!
(1 na modulu: Vsebina )
Članov: 0
Gostov: 7
Vsebina > O Planini : Zgodovina : Kapela v Kačji vasi (Janko Katern, 31. 01. 1951)
Avtor: Pbojan, 12.4.2006 (7065 prebrano)
Ko so leta 1918 Italijani zasedli nase kraje je bila prvotna meja na Vrhniskem vrhu onkraj Logatca. Kmalu se je premaknila na planino. Leta 1922 je bila tudi to se zacasna meja in zaradi tega je vse upalo, da ne bo tako ostalo; tembolj tudi, ker je meja odtrgala od Planine 35 his s priblizno 80 prebivalci. Res se je meja kmalu potem premaknila, a samo toliko, da je presel grad Haasberg pod Italijo. Jugoslavija je dobila nazaj nekaj his v Gricu. Do leta 1922 so Italijani se pustil stari solski zakon in otroci iz Kacje vasi, ki so bili tonstran meje so hodili v solo v Planino.  Kakor hitro se je pa meja premaknila, so v Kacji vasi ustanovili solo za otroke tostran meje. Prvi ucitelj je bil Viktor Kolenc, doma iz Idrije. Solo je tu obiskovalo kakih 15 otrok. Verouk je pa hodil enkrat na teden ucit studenski zupnik Dominik Janez (Jane-z s stresico). Leta 1923 je bil kolenc poklican k vojakom. Na njegovo mesto je prisel drugi Idrijcan Kraps Joze (Krap-s s stresico in Jo-z-e z s stresico). Pa tudi ta ni bil dolgo tu, ampak so dobili novo uciteljico Pavlo Penko. Istocasno je iz Studenega prihajal ucitelj italijanskega jezika dvakrat na teden. .



Nato so bile slovenske uciteljice: Pavla Hmelak iz Ajdovscine, Mara Sanisa iz Trnovega in Franciska (Franščiška) Smodelc iz Selc pri St. Petru.  Ko je bila zadnja uciteljica zaradi nekega prestopka odpuscena, je prisla na njeno mesto neka Italijanka. Ta pa ni trpela, da bi ucil otroke verouka slovenski duhovnik v slovenscini. Duhovnik ni smel vec v solo, posebno se, ker je novo solski zakon stopil v veljavo. Uciteljica je ucila verouk sama. Toda skazalo se je, da tega ni zmozna. Saj je ucila, da je bil Kristus po rodu Italijan in druge podobne stvari; moliti da se mora v italijanskem jeziku, bogov da je vec in podobno. Ko je neki duhovnik spraseval na cesti otroke, je uvidel, da imajo o Bogu zelo zmesane pojme. Vec starsev je na skrivaj posiljalo otroke k planinskemu zupniku Lovsinu (Lovšinu), da bi jih pripravil za sprejem svetih zakramentov. Pa so bile z njimi zelo velike tezave. Kmalu so Italijani zaceli misliti na zidanje lastne sole v Kacji vasi. Leta 1926
je to delo prevzelo italijansko podjetje Odorico (ki je mnogo let poprej gradilo ljubljanski kolodvor) in ga leta 1928 dokoncalo. O tem solskem poslopju so trdili, da je najlepsa solska zgradba v Julijski Beneciji. Istega leta, 28. oktobra, je bila slavnostno odprta.. Bilo je navzocih mnogo ljudi. Takratni prosvetni minister de Bona je za to nalasc pisel iz Rima in ob navzocnosti trzaskega prefekta, obmejnih in vojaskih oblasti odprl solo. Nad vhodom so bile v kamen vsekane besede, s katerimi je da Bona izrocil solo svojemu namenu (plosce sedaj ni vec). Prav takrat je izsel cerkveni odlok, da se mora verouk uciti povsod v domacem jeziku, kakor je bilo sklenjeno v konkordatu leta 1920 (11. 02. 1920). Vkljub temu je ukazal trzaski  prefekt, da se sme v italijanskih solah uporabljati samo italijanski jezik. Slovenski jezik ni imel v solah vec mesta, zato so duhovniki poucevali verouk v cerkvah. Toda v Kacji vasi ni bilo cerkve in zato tudi verouka ne. Postonjski dekan Franc Krhne je najel v vasi sobo, kjer naj bi se otroci poucevali v materinem jeziku; a kaplan, ki je hodil ucit je imel kmalu tezave z oblastjo. Kaplan je bil premescen. Prisel je drugi, pa se mu je zgodilo kakod prvemu. Tudi lastnik sobe je bil v strahu, da ga ne bi zato ovirale politicne oblasti pri obmejnih pravicah. Zato je sobo odpovedal. Postonjski dekan je to javil takratnemu skofu de Fogarju v Trst. Ta se je spravil nad prefekta in med njima se je vnel hud prepir. Koncno je skof prefektu dokazal. Da ima duhovnik na podlagi konkordata pravico uciti verouk v slovenscini. Prefekt se je moral vdati. Svetoval je skofu naj v Kacji vasi uredi kapelo v kaki privatni hisi, kjer bi duhovnik tudi maseval in ucil verouk v kakrsnemkoli jeziku. Obljubil je, da ne bo vec delal ovir. Postonjski dekan Krhne je dobil sporocilo, naj ukrene vse potrebno. Pogodil se je z lastnikom hise stevilka 29 za prostor, kjer naj bi bila zasilna kapela, ki bi sluzila kot cerkev in ucilnica za verouk. Dne 05. aprila 1934, na beli cetrtek je kapelo blagoslovil in v oltar vlozil relikvije postonjski kaplan Placid Sancin iz Trsta. Pri tej slovestnosti so bili prisotni vsi obmejni organi. Kazali so navdusenje za to zadevo. Vsak teden je bila tu sveta masa i nverouk v slovenscini. K temu verouku pa so hodili tudi otroki italijanskih starsev, ki niso slovenscine prav nic razumeli. Duhovnik je tudi te pripravil za sprejem sv. zakramentov, spovedi, obhajila in birme. Slovenski otroci so morali prepisovati zgodbe in katekizem. Pri tem so se naucili tudi slovensko brat in pisati, cesar prej niso znali. To je bilo vse, kar se je dalo narediti, da ni nas jezik tu popolnoma zamrl. Vsi, ki so hodili takrat v solo, se imajo zahvaliti edinole slovenski duhovscini, da znajo materin jezik pisati in brati. Kar je bilo od leta 1934 do leta1943 tu rojenih (oboje narodnosti), so bili vsi krsceni v tej kapeli. Italijani pa kljub prefektovem dovolilu niso mirovali. Slovenscina jim je bila odvec. Vec duhovnikov so zato nasilno premestili, verouk pa se je vseeno vrsil. Kadar ni bilo kaplana v Postojni, je hodil sem studenski zupnik in je ucil otroke celo petja. Policijski komisar Albert Tiera je rekel: »Kapelo bi bilo treba zapreti in duhovnike, ki bi hoteli izvsevati svoje dolznosti, izgnati.«  Toda to se tu ni posrecilo. Italijani so zaceli misliti na gradnjo nove cerkve v Kacji vasi. To pa zato, da bi dovolili italijanskega duhovnika, in bi bilo s tem delovanje slovenskega duhovnika nemogoce. Takratni politici tajnik dr. Palange je zasnoval to misel in sel sam prosit kneza Windischgratza za kos zemljisca za cerkev. Knez mu je obljubil kos zemlje nasproti sole. Dr. Palange je zdaj zacel z beracenjem nadlegovati razne jugoslovanske trgovce. Ker so se ti bali, da ne bi prisli pri njem v nemilost, ker je bil carinski nadzornik, so radi darovali precej velikevsote v ta namen. Vsi ti trgovci so nezakonito uvazali les v Italijo, kar je nadzornik dobro vedel, ker je imel od tega velike koristi. Bilo je takrat kakih deset tvrdk , ki so sporazumno s carinskim nadzornikom les vecinoma tihotapili cez mejo. Kmalu je od Knustlja, Furlana, Macka, Kasi, Beltrama in drugih nabral 80 tisoc lir. Za prvo silo je bilo dovolj in cerkev naj bi zaceli zidati v najkrajsem casu. Takrat pa je bil v Kacji vasi poveljnik karabinjerjev brigadir Losito Cajetano. Pa je izvedel, da dr. Palange beraci pri jugoslovanskih trgovcih za prispevke. Prepovedal je vsako nadaljnje izsiljevanje in zagrozil cariniku, da ga bo aretiral, ce bo izvedel se kaj podobnega. Pri seji je vpil nad njim, ces, ali ga ni sram beracenja, kakor da bi italijanska drzava ne mogla sama postaviti cerkve, ce bi bilo to potrebno; ce pa misli, da si bo postavil v kacji vasi spomenik v obliki cerkve, se hudo moti. Carinik je potem nehal beraciti, ker se je zbal, da bi izvedel brigadir za njegove postranske in skrivne dohodke. Vendar ni popolnoma obupal, ampak se je napotil k skofu v Trst. Upal je, da mu bo sel novi skof v tej zadevi na roke, posebno ker je bil kot skof imenovan od vlade in ni bil potrjen od papeza. Rekli so, da je fasistovski skof. Ko je zasedel trzasko skofijo, so vsi pricakovali, da bo po vsej skofiji pometel s slovenscino. Skof Santin pa je v Trstu pokazal cisto drugo barvo. Italijanski fasisti, ki so si od njega toliko obetali, so bili razocarani. Ko je dr. Palange razlozil, kako misli glede cerkve, je dejal: »Ce hocete cerkev zidati, vam jaz tega ne bom branil, a dovolenja za posvecenje ne dam, kaj sele duhovnika.« Cerkev se potem res ni vec omenjala in 80 tisoc lir tudi ne. Carinika in njegove pristase je bilo sram. Ce je kdo od domacinov se kaj o tem omenil, je carinik napravil kisel obraz in odvrnil pogovor drugam. Pesek in kamenje, ki sta bila ze napeljana na stavbisce, so potem porabili za zidavo neke hisice tam blizu.

planina.si je na spletu že od aprila 1999 | izvedba: petkovsek.net
Ta spletna stran uporablja piškotke. Z nadaljevanjem ogleda te strani se strinjate z uporabo piškotkov na tej strani.